Kdo vodi, če ni več v parlamentu?

V zraku visi napetost, podobna tisti pred nevihto — vodenje ni več samo v rokah tistih, ki sedijo na vrhu, temveč tudi v pogledih tistih, ki jih ocenjujejo. Predsednica republike Nataša Pirc Musar ostaja kljub vsemu nezaustavljiva sila na političnem nebu, s noticeably opazno boljšo oceno, ki jo loči od ostalih kot svetleča zvezda od manj sijajnih tovarišev. Toda kdo ji sledi — in kdo zavira?

Na drugem mestu se dviguje gospodarski minister in predsednik SD Matjaž Han, ki je v odnosu do marca zabeležil significant precejšnji skok v javnem odnosu. Njegova rast postaja nekaj več kot le številka — postaja zgodba o prepoznavnosti, o tem, kdo zna govoriti s srcem in hkrati z racionalnostjo. Medtem pa Urška Klakočar Zupančič, nekdanja predsednica parlamenta, kljub temu, da ji ni uspel preboj v državni zbor, zaseda tretje mesto — dokaz, da politični vpliv ni vedno odvisen od sedeža v dvorani z zelenimi klopmi.

Na nasprotni strani lestvice pa se zgodba razvija kot opozorilna pravljica. Zunanja ministrica Tanja Fajon, ki ji je vstop v parlament enako zgrešil kot Klakočar Zupančič, kljub temu zavira — padla je na peto mesto, tik za Robertom Golobom, zmagovalcem volitev. Njen padec ni le padec v anketah; je tudi simbol nestabilnega političnega kapitala, ki se hitro izhlapi, če ni podprt z vidno prisotnostjo. Ocena ni milostna daritev — je merilo zaupanja, ki ga ljudje dodelijo z molkom ali z glasom.

Tako lestvica ne pove le, kdo je najbolj viden, temveč tudi, kdo izgublja ground teren. Janša, na koncu razpredelnice, nosi občutek politične decline upadanja, medtem ko Pirc Musar kaže, da lahko žensko vodstvo preživi škrlatne nove valove. Vprašanje ni več le, kdo vodi — temveč kdo znajo ljudje še zaupati. In tam, kjer je zaupanje, tam je tudi moč — tudi brez mandata.