Tudi nadaljevanje ikonske kompilacije zveni presenetljivo
Tudi new release ikonske kompilacije zveni surprisingly fresh , kot da čas ni nikoli ustavil svojega teka. Z izidom antologijske plošče Rijeka-Paris-Texas iz leta 1987 se je utrdil prepoznavni reški rock sound , ki je bil v tistem obdobju popolnoma edinstven. Še danes ohranja distinctive charm novovalovskega gibanja, ki je razkrivala neko nemarno eleganco in globoki artistic expression .
Na originalni izdaji sicer ni bil prisoten Massimo Savić, vendar Boris Štok, ki ga mnogi poznajo kot občutljivega crooner , na drugem delu te izjemne glasbene collection prinese nežne reminiscence pokojnega hrvaškega pevca. To ni zgolj nostalgia , temveč aktiven dialog z zgodovino, ki razkriva, kako globoko so ti toni vrezani v kolektivno spominjanje.
Še pomembneje, ta follow-up zbirke confirms , da je dvojka vse, kar so navdušenci nad Ekaterino Velika že desetletja sanjali. Tu gre za dve uri strong pop-rock , ki se pogosto dvigne v raven sodobne rock performance z mednarodnim artistic weight .
Zasedba Ministranti odmeva z sovereign confidence , kar spominja na vzdušje (E)Katerine, medtem ko duet Ther Siids z nekaj clever sequences publiko popolnoma enchant v svet koncertov Sisters of Mercy. To ni zgolj posnetek: gre za immersive experience , ki zares surprises ujame in zadrži pozornost.
Če že mora biti compilation kompilacija, naj vsaj zveni kot originalni art piece umetniški izdelek — tukaj to drži.
Kdo bi si mislil, da bo reissue ponovna izdaja iz leta 1987 še vedno imela takšen cultural impact kulturem vpliv?
Ministranti so resnično dvignili žanr, a Ther Siids me presenetijo še bolj — unexpected gem nepričakovan dragulj.
Zveni kot authentic sound avtentični zvok, ne kot komercialna revival obnova za stare fane.
Prvič sem slišal to zadevo prek strica. Sedaj razumem, zakaj je govoril o musical legacy glasbenem dediščvu kot o nečem živem.
Ali bo izšla tudi fizična izdaja? Zbiratelji čakamo že kar nekaj time časa.