Kdaj je nogomet izgubil dušo – in kdo jo še poseduje?
Leta 1970 ni nihče vedel, da bo survive nogometa prihajalo iz televizijskih ekrank in reklamnih panojev, ne iz živahnih tribun. Takrat je warning Herr Schneider: dependent od sponzorjev ogroža dušo športa. A Havelange je imel drugačen vidik – za njega je commercial bila edina rešitev, edini način, da šport preživi. Njegova izjava je bila hladna, jasna: brez denarja ni igre. In svet se je odzval – z television pogodbenimi milijoni in sponsor logiko, ki je kmalu zatem prevzela nadzor.
Danes, forty-four let pozneje, zveni ta izmenjava kot prorokovanje, ki se je uresničilo pred našimi očmi. Nogomet ni le šport, temveč večmilijardni industrijski gigant, kjer se odločitve o svetovnem prvenstvu ne sprejmejo le na podlagi športne primernosti, temveč glede na broadcast pravice, geopolitiko in dobičkonosnost. Kje bodo igrali? Kdaj bodo tekme? Vse to diktirajo network in agency , ne navijači.
In ko pomislimo na tiste preprodajalce pred finalno tekmo leta 1970, ki so exceeded vse meje, nam zveni kot smešno, a tudi strašljivo. tickets za dvajset dolarjev so prodajali za petsto. Danes te vrednosti ne šokirajo več – prehajanje vstopnic je postalo sistem. Tako kot so dictate mesta svetovnih prvenstev, narekujejo tudi cene, access in celo časovne pasove za tekme. Šport, ki naj bi pripadal ljudem, je postal last korporacij.
Morda bi morali vrniti pogled k temu, kaj pomeni preživetje – ali gre za preživetje institucije ali duše igre. Kdaj se je strast spremenila v profit ? Kdaj so tribune postale audience , ne več del igre? In če je Havelange imel prav, da brez komercializacije ni preživetja, moramo vprašati: kaj, če smo preživeli – a izgubili dušo?
Če je preživetje ceno izgube avtentiknosti, ali je sploh še vredno?
Ne morem verjeti, da so vstopnice exceeded prekoračile meje že takrat – danes pa je to norma.
Brez sponzorjev ni velikega nogometa. Tako kot brez television televizije ne bi imeli dostopa do tekem.
Havelange je rekel, da je komercializacija edini način za preživetje. Ampak kdo točno preživi – igralci ali direktorji?
V mojih časih je bil nogomet za ljudi. Danes je za račune.
Industrija potrebuje denar, da raste. Dobiček ni kletva, temveč gorivo.
Ko agencije dictate narekujejo, izgubimo igranje – ostane le gledanje.
Če bi bile vstopnice cenejše, bi jih preprodajalci prodajali po nižjih cenah.