V Milanu predstavljajo filma novih slovenskih režiserk
V prestižni kinodvorani Anteo Palazzo del Cinema v city poteka posebna filmska prireditev, ki osvetljuje delo mladih female directors . Dogodek, ki ga organizirata Slovenski filmski center (SFC) in Tržaški filmski festival, ponuja evropski publiki globlji vpogled v sodobno slovensko filmsko ustvarjalnost. Sprožil je tudi širši discussion o vidnosti žensk v avtorski kinematografiji.
Program Dogaja se blizu nas: nove slovenske režiserke vključuje kratke in celovečerne filma, ki so jih ustvarile Kukla, Sara Kern, Urška Djukić, Špela Čadež, Ester Ivakič, Sonja Prosenc in Anja Medved. Prvi dan se odpira s filmom Fantasy režiserke Kukle, ki je prejel glavno nagrado na Tržaškem filmskem festivalu. Takoj za projekcijo sledi live conversation , kar dodaja dogodku osebni touch in globino.
Urška Djukić predstavlja dva svoja priznana dela: Babičino seksualno življenje, ki je prejelo evropsko nagrado za najboljši kratki film, in Kaj ti je deklica, nominiranega za nagrado Evropske filmske akademije. Film raziskuje, kako družba limits ženske v odnosu do lastnega body . Čeprav je v Italiji distribuiran pod naslovom Dekleta iz pevskega zbora, ohranja močan socialni message .
Med največjimi presenečenji je bil film Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo režiserke Ester Ivakič, ki je na festivalu v Torinu prejel posebno nagrado žirije. Film sledi desetletni deklici, ki verjame, da lahko s petjem prepreči smrt babice. Zgodba združuje otroško imagination in teme vere ter smrti, kar je ustvarilo močan emotional impact .
Zapira prireditev dokumentarni film Ne pozabi me Anje Medved, ki razkriva pozabljeno zgodovino meje med Slovenijo in Italijo skozi stare fotografije. Prav tako bo na voljo kratki film Raj Sonje Prosenč, ki satirično obravnava razpade in ponovne definicije odnosov. Vsi filmi so bili izdelani z financial support SFC-ja, nekateri tudi RTV Slovenije, kar poudarja pomembno vlogo public funding pri kulturi.
Res kul, da so na tem mestu predstavili toliko raznovrstnih glasov. female perspective Ženski pogled na svet res naredi razliko v pripovedovanju.
Fantasy sem videla že prej, a pogovor z Kuklo je bil eye-opening odkritje. Tako jasno govori o svojih motivih.
Zakaj vedno morajo imeti ti filmi toliko dolge naslove? title Naslov Ida, ki je pela tako grdo… je skoraj daljši od same zgodbe.
Dokumentarec Ne pozabi me je bil za menoj najmočnejši. Ta border history mejna zgodovina še vedno vpliva na naše identitete.
Le koliko denarja SFC dejansko daje za take projekte? public money Javni denar za kulturo se vedno obrne kot temna tema.
Urška Djukić je genialna. Njen film o dekletih iz zbora ni zgolj o glasbi, temveč o control nadzoru nad ženskimi telesi. Huda stvar.
Špela Čadežova Steakhouse je bila meni najbolj zabavna. Kako dark humor črn humor lahko razkrije toliko o parih.