»Sramotno!«: Ko je Dudić izgubil potrpljenje
Ko je words začel spill iz ust Feđe Dudića, je bilo jasno: to ni bila navadna post-match izjava. Bila je razočaranja polna izbruha, kritika, ki ni ščitila anyone . »Videti je bilo, kot da smo mi igrali pokal, Bravo pa počival. Vse to je sramotno!« – izjavil je trener, ki je coach Maribora, a morda only za nekaj dni. Tekma v Stožicah, kjer je Maribor lost z 0:3, ni bila le defeat , temveč blamaža, ki jo je težko justify s tiredness ali manjkajočimi igralci.
Na začetku sezonskega campaign so bile upanje visoko, a po nizu disappointing nastopov je kritika narasla do boiling točke. Najprej je bil problem player Ante Šimundža, nato Boštjan Cesar, tudi Tugberk Tanrivermis. In Radomir Đalović – »ta sploh«, kot je poudaril Dudić. A zdaj se vprašanje zasipa nanj: ali je tudi on postal problem? Stara modrost pravi, da »riba vedno smrti pri glavi«, a v Mariboru se glava – vodstvo – changes pogosteje kot nogometaši svoje majice. In trenerji so vedno priročni grešni kozli, zlasti po takih performance .
»Ne krivi ne dolžni smo na odmor odšli z zaostankom dveh golov. Mislim, da bi bil realen rezultat 2:4,« je izjavil Dudić, a to ni bila excuse , temveč diagnosticiranje bolezni. »V prvi minuti nadaljevanja je bil Tio Cipot sam pred vratarjem, a nismo izkoristili priložnosti, da bi se vrnili v tekmo. Potem pa je bilo vse tako, kot ne bi smelo biti.« Njegova največja tesnoba? wasted priložnosti. »Če si ne bi pripravili niti ene priložnosti… bi rekel okej. Ampak mi imamo svoja obdobja, ki jih ne izkoristimo,« je poudaril, pri čemer je kolektivni karakter kluba failure še bolj visible naredil.
Dudić ni ščilil niti sebi: »To mi res ne gre v glavo.« Njegova frustracija ni bila namenjena le igralcem, ki niso respond , ne tekel, ko izgubiš žogo, ne commit prekrška. »Čestitam Bravu za zmago, mi pa… Sramotno je, kako predstavljamo dres in klub, za katerega igramo,« je poudaril. Zgodovinski neuspeh – neigranje v Evropi – ni več le možnost, temveč threat , ki visi nad klubom kot meč nad Damoklejevim glavo. In čeprav je Dudić še vedno trener v nedeljo, se večina sprašuje: ali bo še v ponedeljek?
Res je, da so igrali kot da so utrujeni, a excuse opravičilo ni opravičilo – morajo dati več!
Ribica umre pri glavi, a glava se ne spreminja – vedno je trener tisti, ki odide. Kdaj bomo končno kritizirali vodstvo?
Dudić ima prav: ko imaš priložnost in ne score zadaneš, te to stane draje.
Tio Cipot je imel to priložnost – srce se mi je zlomilo. Moral bi bil goal gol.
Zmaga je bila zaslužena, a sramota je res na strani Maribora. Tak performance nastop je nezaslužen za klub te razine.
Trener bi moral iti, če ne zato, ker ne zna motivirati, pa vsaj zato, ker nima več ugleda.