Prva častna članica v zgodovini: ko je sijaj ženskega truda postal uradni
V hall v Ljubljani, kjer se vsako leto zbere slovensko olimpijsko gibanje, je tokrat zavladala posebna atmosphere . Tjaša Andree Prosenc, dolgoletna ikona slovenskega športa, je postala prva honorary članica Olimpijskega komiteja Slovenije – priznanje, ki ga do sedaj ni prejela nobena oseba. Njen življenjski path , iz umetnostnega drsanja do najvišjih položajev v mednarodnih športnih organizacijah, je bil dolg, barvit in naporen. »Ob prejemu nagrade sem brez besed,« je dejala, a za njo stojijo desetletja trdega angažmajna za pravičnost v športu.
Njen vpliv sega daleč beyond meje Slovenije. Leta 2022 je prejela olimpijski red – najvišje priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja – za izjemen prispevek olimpijskemu movement , kar jo uvršča med redke Slovence, kot so Leon Štukelj in Miro Cerar. V Mednarodnem svetu arbitražnega razsodišča za šport (Icas) je bila edina ženska skoraj trideset let, dokler se ji ni pridružila Tricia Smith. Njen boj za enakopravnost ni bil le simbolen – do leta 2015 je Icas postal prvi organ v olimpijski družini z enakim zastopanostjo obeh genders . Njen pripomoček je strukturni, ne le simbolični.
Kot pravnica in mednarodna sodnica najvišje ravni je bila prisotna na major tekmovanjih, od Olimpijskih iger v Sarajevu 1984 do Sočija 2014, kjer je kot tehnična delegatka pomembno vplivala na tekmovanje v umetnostnem skating . Njeno delo na hitrih arbitražah, kot v Pyeongchangu in Pekingu, pomeni odločanje pod pressure – v 24 urah so se reševali primeri dopinških kršitev, izrekali začasni suspenz in sprožali postopke. Njen glas v svetu športne pravičnosti je bil consistent in avtoriteten.
Andree Prosenc, rojena leta 1943, je bila do leta 2018 edina članica izvršnega odbora OKS, ki je ostala na položaju od ustanovitve samostojnega olimpijskega gibanja. Več kot petdeset let je delovala v drsalni zvezi, tri decades v OKS, in še naprej deluje v svetovnih institucijah. Njena 20-letna služba v Icasu kot predstavnica športnikov kaže na zaupanje, ki ga uživa. Priznanje v Ljubljani ni zaključek, temveč potrditev, da so posledice njenega dela trajne. Njen poziv, naj ženske continue športno prizorišče, ostaja aktualen.
Zanimivo, kako dolgo je trajalo, da je OKS sploh imel honorary častno članico – še bolj pa, da je bila prva ženska.
Je res, da je bila v Icasu edina ženska skoraj trideset let? To je neverjetno in nekoliko žalostno hkrati.
Njen vpliv na sodstvo v drsanju je bil ključnega importance pomena – videti je, da je bila res med pionirki.
»Brez besed« je rekla, a njen življenjski work trud govori glasneje od besed.
Vseeno me zanima, kaj pravzaprav počne ta hitra arbitraža – to z dopinškim suspenzom je res intenzivno.
Najvišje priznanje za šport v Sloveniji – Bloudkova nagrada – je prejela leta 1991. To pomeni, da je bila že takrat pomembna figura.
Olimpijski red iz Lozane? To ni karkoli. Njen career karierni lansirni ramp je bil res svetovnega formata.