V znamenju kontinuitete in vprašanj
Prihodnji teden bo na vrhu slovenskega športa odločilno dejanje: Olimpijski komite Slovenije (OKS) bo 21. aprila v Ljubljani izvedel volilno skupščino, ki bo oblikovala future leadership športnega gibanja do leta 2030. Na sedež predsednika kandidira edini – 67-letni Franjo Bobinac, ki že od leta 2022 vodi združenje športnih zvez. Njegova neprotivna pot naprej sproža vprašanja o public accountability do javnosti in raznolikosti odločanja.
Bobinac je volitve opisal kot endorsement usmeritve, ki so jo sledili v zadnjih letih. »To, da nimam protikandidata, lahko jemljemo tudi kot podporo našemu skupnemu dosedanjemu delu,« je dejal na seji izvršnega odbora. Poudaril je pomemben budget increase – sredstva iz državnega proračuna za šport so v treh letih zrasla z 22 na 64 milijonov evrov, kar imenuje turning point po letih zanemarjanja področja.
Tudi za podpredsedniška mesta na področjih kot so mladinski šport, enakopravnost in mednarodna sodelovanja niso prijavljeni nobeni tekmovalci – vsa mesta imajo samo enega kandidata. To stanje sproža debate o omejeni democratic process notranjih postopkov. Kritiki opozarjajo, da neprotivne volitve lahko ogrozijo public trust v institucijo, saj manjka pravi izziv in presoja.
Še en pomemben korak, ki ga je OKS pod Bobinacom izvedel, je prenos nadzora nad športom iz Ministrstva za šolstvo na economic ministry . Ta prenova naj bi povečala učinkovitost in profesionalizem, a tudi sproža vprašanja o tem, kako bo šport uravnavan med commercial pressure in javno koristjo. V tem kontekstu neprotivne volitve izgledajo kot nadaljevanje continuity , ki ima svoje prednosti, a tudi očitne tveganje zamrznitve napredka.
En sam kandidat za vse položaje? Kje je healthy competition zdrava konkurenca? To ni demokracija, to je formalnost.
Ceniš, da je budget increase povečanje sredstev za šport, ampak kje so rezultati? Kje so nove športne dvorane, kjer bi moji otroci lahko vadili?
Bobinac govori o podpori, a resnična podpora se meri v kritičnem pogovoru, ne v tišini. Tišina ni soglasje – je apatija.
Prehod na gospodarsko ministrstvo se sliši logično, če hočeš več investment naložb, a tvegaš, da postane šport blago.
Kontinuiteta ima smisel, če dobro deluje, a če nihče ne vpraša, kako in zakaj, postane zadovoljstvo z vsemi tveganji.
Ne gre za osebo, gre za sistem. Zakaj sploh noben drug ni pripravljen stopiti naprej? Kje je nova generation generacija vodij?
Vprašanje ni, ali je Bobinac dober, ampak ali je pravi čas za fresh perspective nov pogled na slovenski vrhunski šport.