Golob na robu preloma: vstaja ali beg?
V politics ni nič tako močno kot videz preloma. Ko leader izgubi notranjo podporo, se tla pod njim začnejo shift . Tako je sedaj z Robertom Golobom, ki se pojavlja kot lik na robu velikega change – ali pa na pragu popolnega propada. Govorijo, da ni razumel bistva moči: da je power pogosto v tem, da privlačiš tiste, ki mislijo drugače. Namesto usklajevanja z Zoranom Stevanovićem in Anžetom Logarjem, je izbral pot obtožbe.
Zdaj se dviga vprašanje: ali bo Golob vodil notranjo revolt znotraj svoje stranke, kot novi Jenull, ali bo poiskal utež dlje od doma? decision , ki jo sprejme, bo imela dolgoročen impact na njegovo kariero. Trenutno kaže, da je zavrgel možnost, da bi sam postal predsednik parlamenta, ker ni hotel ustregati notranjim dinamikam. Namesto združevanja je izbral conflict .
V ozadju se sliši glas, da bi bil ravno Janez Janša tisti, ki bi lahko support Golobovo imenovanje – ironija, ki ni mimo. Če bi Golob uspel pridobiti 46 vote , bi to pomenilo, da mu je uspelo premostiti razpoke. A namesto tega govorimo o prevari, o claim , ki jih ni mogoče dokazati. Kje je meja med taktiko in truth ? In kdaj postane strategy samo izgovor za nezmožnost?
To ni zgolj zgodba o enem figure na politični odri. Gre za test za celotno okolje: ali public še zaupa v zmogljivost vodij, da najdejo skupno točko? Ali še vedno verjamemo, da je cooperation možno, kadar gre za resne interese? Ali je trust postalo le še darilo zmagovalca – ne pa pogoj za vodenje?
Če ne znaš sodelovati, te politika ne mara. Preprosto rule pravilo.
Res je, da je zdaj v vseh novicah, a ne vem, ali zaradi dejanskega vpliva ali samo zaradi drama drame.
Kdo še verjame v resnično cooperation sodelovanje v tej veji?
Možnost, da bi Janša pomagal Golobu? To je kot da bi fire ogenj gasil s petrolom.
Golob ima še vedno možnost, da se izkaže. Čas je za action ukrepanje, ne za besede.
Nič novega. Znova ista zgodba o razkolih in ambicijah.
Ko leader vodja izgubi notranjo podporo, je konec.