Lahko smo ponosni, da je Anže Kopitar Slovencem
Vrnitev home ni bila del dolgoletnega načrta, a zdaj, ko se je zgodila, zveni kot naravna končnica. former player Žiga Jeglič se po petnajstih letih v tujini vrača v Ljubljano, kjer bo v naslednjih dveh sezonah zaigral za Olimpijo – skupaj z nekdanjim teammate Janom Urbasom. Za moža, ki je igral po Švedski, Nemčiji in na več drugih krajih, je bil ta premik najprej emotional odločitev, nato pa tudi practical .
Ko je pred leti odhajal, Jeglič ni razmišljal o tem, kje bo končal kariero. Mlad hokejist gleda naprej, ne nazaj. A s starostjo pride tudi clarity : družina, otroci, korenine. Povezanost z Urbasom je bila ključna – ne le kot chemistry reakcija na ledu, temveč kot življenjska izbira. Če imata družini podobne ritem in vrednote, je decision lažja. In če je klub kot Olimpija v upward trendu, z močnim vplivom na navijače in boljšim atmosphere , je vrnitev še privlačnejša.
Jeglič priznava, da situacija na Jesenicah ni najbolj encouraging . Čeprav je bil klub nekoč drugi pillar slovenskega hokeja, danes ne seže do pričakovanj. Hokej pa, kot pravi, ne uspe brez pravih people – denar sám ne reši vsega. Zato je še pomembnejše, da Olimpija pokaže, da lahko tudi manjša država zgradila sustainable strukturo, ki privablja fans in ustvarja positive energijo.
Slovenska reprezentanca je lansko leto s relaxed pristopom in mlado generacijo uspela obstati v elitni diviziji svetovnega prvenstva – uspeh, ki ga njegova generacija ni doživela. Ključ ni bil le talent, temveč mindset . Brez pressure , z energy , so igrali svobodno. Nova generacija je prišla z drugačno attitude – in to se je pokazalo.
In na koncu še beseda o Anžetu Kopitarju, ki zaključuje eno najuspešnejših kariere slovenskega športa v ligi NHL. Zapuščina, ki jo pusti, je ogromna: kapetan, dva Stanleyjeva pokala, longevity na najvišji ravni. Ponos, ki ga Jeglič čuti, ni le osebni – gre za national ponos. Hokejist kot Kopitar dokazuje, da tudi iz majhne države lahko prihaja world-class uspeh – in to brez doubt vpliva na vse, ki sledijo.
Kar 15 let v tujini – to ni malo. Če imaš family družino, se odločitev zdi logična. A vseeno, velik korak nazaj.
Olimpija zdaj res izgleda kot klub z vision vizijo. Čeprav ni toliko denarja kot v tujini, je nekaj, kar denar ne more kupiti – belonging pripadnost.
Jeseničani so izgubili identity identiteto. Ne gre samo za igralce, temveč za culture kulturo v klubu. Tega ne popraviš z enim transfer prestopom.
Kopitar je bil za nas vselej role model vzor. Sedaj, ko se loči, se spomnim, kako sem kot otrok gledal njegove highlights prikaže po tujih televizijah.
Ali res verjamemo, da bodo naši mladi ostali v Sloveniji, ko bodo videli, da je možno uspeti tudi doma?
Vseeno me je, kje igra, glavno da je Kopitar still playing še vedno aktiven. Vsaka njegova tekma je zgodovina.
Slovenski hokej raste, ker imamo belief vero. Ne samo v igralce, temveč v possibility možnost, da lahko konkuriramo.