Nekoč UDBA, danes SOVA? Kako naj bi sledili Zoranu Stevanoviću in Dariju Južni?

Ko je Zoran Stevanović, novi predsednik Državnega zbora, javno razkril, da naj bi bil under surveillance pod nadzorom Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA), se je v državnem prostoru razlegel globok political tension politik napetosti. Ni šlo le za običajno trditev – temveč za trditev, ki jo je zavrgla sama agencija, kar je dodatno stopnjevalo nedoumico. Stevanović ni navadil javnosti na takšne odmevne izjave, zato so njegove besede prizadele tla, ki so že dolgo časa ranljiva glede na public trust zaupanje v varnostne institucije.

Osnova te napetosti naj bi bilo morebitno srečanje med Stevanovićem in poslovnim možjem Darijem Južno. Južna, solastnik Petrola, ni skrivnostno figura, temveč javno znana oseba z strong influence močnim vplivom v gospodarstvu – in politično nevšečna trenutni sredinsko-desni vladi. Čeprav je Stevanović takšno srečanje zanikal, je nekaj dni kasneje spregovoril o being watched sledenju, kar naj bi potekalo prek SOVA, morda celo v cooperation sodelovanju s policijo. Agenciji to ostro zavračata – vendar je sum ostal.

Ključni element v tej zgodbi je orodje z imenom Landmark, ki naj bi ga SOVA pridobila od izraelskega podjetja NSO Group. To ni navadno programsko orodje: ko se vanj vpišejo telefonske številke, opozori, kadar se pojavijo na isti lokaciji. Če so res v program vnesli številki Stevanovića in Južne, bi bila njuna morebitna srečanja na določenem mestu – na primer v neki dolenjski zidanici – takoj zaznana. Takšen mehanizem ne pomeni le tehnične zmogljivosti, temveč direct threat neposredno grožnjo za zasebnost in politično avtonomijo.

Novinar Bojan Požar je to povezavo razkril na omrežju X, kjer je opozoril na možno uhajanje informacij iz notranjih sistemov. Če je res, da je nekdo znotraj SOVA vpisal dve številki v Landmark in da je informacija o njunem stiku prišla do izbranih novinarjev, gre za resen institutional abuse zlorab institucij. To ne bi bil zgolj primer nadzora – temveč usmerjeno politično targeting ciljanje prek državnih mehanizmov.

Zato se postavlja vprašanje, ki ga že dolgo časa nihče ne more popolnoma zanikati: kako daleč segajo pooblastila obveščevalnih služb? In če so nekoč ljudem živeli v strahu pred UDBO, ali se danes, v času digitalnega nadzora, znašamo na podobnem prelomu? Stevanovićeva izjava morda ni dokaz – a je clear warning jasen opozorilni znak, ki zahteva odgovore, ne zavrnitve.