Kapica za izbrane: zakon, ki zamenjuje razvoj z davčno olajšavo

Ko država zmanjša davke davčne obremenitve, pričakuje rast – več investicij, več delovnih mest, več blaginje. Tako vsaj pravi interventni zakon za razvoj Slovenije, ki se predstavlja kot razvojna rešitev za upočasnjeno gospodarstvo. A občutek resnosti, ki ga zakon ustvarja z grafi in opozorili o padajoči rasti, hitro zveni kot iluzija. Kaj pa če »razvoj« ni nič drugega kot razbremenitev manj davkov in prispevkov? Kaj če država ne išče prihodnosti, ampak se samo umika – v upanju, da trg sam najde pot?

Razvoj v tem zakonu ni preobrazba gospodarstva, ne izbira ključnih panog ali podpora tehnološkim prebojom. Je negativna naloga: odstraniti ovire. Temelji na neoklasični ekonomiki ponudbe, ki verjame, da trgu najmanj škoduje ravno država. In če jo razbremenimo, naj bi se rast zgodila sama. Toda ta logika živi v iluziji – iluziji, da se ob znižanju davkov nič drugega ne spremeni. V resničnem svetu pa znižanje davkov vpliva na javne storitve zdravstvo, šolstvo, infrastrukturo – na vse, kar omogoča produktivnost. Ceteris paribus ne obstaja.

Še bolj grenka je zmota zmota kompozicije: kar velja za posameznika, ne velja za celoto. Če en inženir dobi več denarja zaradi znižanih prispevkov, je to dobro. A če jih dobijo vsi, država izgubi 140 milijonov – in s tem tudi financiranje financiranje šol, cest, raziskav. Zmanjšana produktivnost sledi samodejno. In kdo so ti, ki sebe uvrščajo med »razvojne kadre«? Tudi poslanci uživajo ugodnosti kapice razvojne kapice. Zakon tako ni razvojna politika – je politika dohodkovne selekcije, oblečena v lepe besede.

Medtem pa Gospodarska zbornica v programu Made in Slovenia 2035 govori o razvoju kot o gospodarski preobrazbi: elektroindustrija, biotehnologija, IKT – z jasno časovnico, cilji in izbira izbiro ključnih področij. Tam je država aktivna, ne pasivna. Zakon pa izkorišča omnibus omnibus obliko, da spravi vse pod en naslov: »razvoj«. A kdo bo proti razvoju? Paketna prodaja zakonodaje zamenjuje hierarhijo ciljev s širokim naslovom – in demokratična razprava ostaja le prazna beseda.

Končno se postavi vprašanje: če je manj davkov res rešitev, zakaj ne odpraviti jih vseh? Zakaj ne živeti v družbi brez proračuna, kjer ceste financirajo vozniki, bolnišnice hvaležnost, univerze navdušenje? Slika je absurdna – a ravno zato razkrije luknjo v osnovni premisi. Gospodarstvo brez države ne obstaja. Institucije, znanje, infrastruktura – to ni luksuz, ampak pogoj za razvoj. Zakon ne misli razvoja. Zakon ga enači z davčno olajšavo. In to ni šala. To je zakon.